Novela Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah po ponovnem odločanju ni bila sprejeta

Tiskalniku prijazna oblika

Državni zbor pri ponovnem glasovanju na seji 22. 9. ni sprejel Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. S tem je bil uveljavljen odložilni veto, ki ga je Državni svet na pobudo Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport sprejel na 26. izredni seji 26. 7.

Z zakonom bi se v slovenski pravni red prenesla Direktiva (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta iz 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, v nadaljevanju: Direktiva EU) glede na spreminjajoče se tržne. Z omenjeno obveznostjo Direktiva EU želi primarno urediti nevzdržen položaj evropskih ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo v primerjavi z večjimi ponudniki izven držav članic, kot je npr. Netflix (t. i. Netflix Tax, ki se ne nanaša na klasične, linearne ponudnike oz. televizijske programe). Zato je Direktiva EU zavezala države članice, da ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo določijo obveznost zagotavljanja najmanj 30 % deleža evropskih del v svojih katalogih, prav tako pa uvedla podlago za finančne prispevke tudi ponudnikom izven svoje države, če take obveznosti veljajo tudi za ponudnike, registrirane v državi članici.

Zakon je pa določil obveznost prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del, pri čemer bili kot zavezanci določeni vsi ponudniki avdiovizualnih del, ne le ponudniki na zahtevo, kot po Direktive EU. Tako klasična linearna televizija po spremenjeni Direktivi EU sploh ni bila predmet spremenjenih oziroma novih obveznosti. Direktiva EU bi se glede obveznosti kvot evropske produkcije morala implementirati izključno za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, pri čemer pa se kot finančna obveznost (prispevek v sklad) določi le v tistem delu oziroma za tiste ponudnike, ki evropskih kvot ne zagotavljajo ali jih ne zagotavljajo v predpisanem deležu. Tako bi se pri določitvi morebitne finančne obveznosti ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo moral upoštevati obseg kataloga evropskih avdiovizualnih del, ki ga ponudnik zagotavlja in njegove že siceršnje vložke v evropsko (in s tem slovensko) produkcijo avdiovizualnih del. Predlog zakona je v prvotni različici to logično rešitev že upošteval in določil, da se kot prispevek upoštevajo neposredna vlaganja v razvoj scenarija in v snemanje evropskega avdiovizualnega dela. To bi bila primerna in z Direktivo EU skladna rešitev, pri čemer bi se morala obveznost prispevka v Sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo nanašati izključno na ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo.

Državni svet je ocenil, da sprejeta zakonska rešitev ne sledi temu namenu, saj bi bili enako »obdavčeni« ponudniki, ki evropsko produkcijo avdiovizualnih del ponujajo v manjšem obsegu ali pa sploh ne, in slovenska avdiovizualna produkcija, ki v nekaterih primerih v svojem katalogu zagotavlja kar 62 % evropskih in 17 % slovenskih avdiovizualnih del. Nova zakonska ureditev bi pomenila le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev, kar pomeni diskriminatorno oz. neenako obravnavo. Zakon bil nesorazmerno (6 %) in prikrito obdavčil slovenske izdajatelje in ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev, ker jih postavlja v podrejen položaj v primerjavi s tujimi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, ki na slovenskem trgu le pridobivajo prihodke, v avdiovizualno produkcijo pa ne vlagajo.

Copyright 2018, Vse pravice pridržane