Zahteva za oceno ustavnosti 121. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16: ZLD-1)

Tiskalniku prijazna oblika

Državni svet je v zadnjem letu V. mandata na 57. seji, 6. 12. 2017 sprejel Zahtevo za oceno ustavnosti 121. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16: ZLD-1). V njej je  izpostavil nejasnost določb 121. člena ZLD-1 v zvezi s koncesijami, ki so bile fizičnim osebam podeljene pred uveljavitvijo Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), torej pred 2007 (nejasnost trajanja koncesij, podeljenih za nedoločen čas pred 2007, in vprašanje prenosa omenjenih koncesij na pravne osebe). Državni svet je v zahtevi Ustavno sodišče pozval, naj podrobneje prouči poseg navedene določbe v načelo pravne države, načelo enakosti pred zakonom, načelo o zagotovljenosti lokalne samouprave v Sloveniji in načelo avtonomije lokalnih skupnosti.

Ker je šlo za presojo istih vprašanj, kot jih je vsebovala zahteva za presojo ustavnosti, ki jo je pred Ustavnim sodiščem sprožila tudi Občina Tolmin, ki jo je zastopal član Državnega sveta v V. mandatu Uroš Brežan in se je pred Ustavnim sodiščem vodila pod opravilno številko U-I-166/17, je Ustavno sodišče je na seji 7. 1. 2021 zahtevo Državnega sveta zavrglo. Je pa Ustavno sodišče v z navedeno odločbo U-I-166/17 presodilo, da je 121. člen Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17 in 73/19) v neskladju z Ustavo in Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana prehodna določba izrecno ureja zgolj uskladitev koncesijskih odločb in pogodb pri koncesijah, ki so bile podeljene po uveljavitvi Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ne ureja pa uskladitve koncesijskih odločb in pogodb, ki so bile podeljene oziroma sklenjene pred uveljavitvijo ZJZS po prej veljavnem Zakonu o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD), ki je dovoljeval podelitev koncesij zgolj fizičnim osebam in ki ni določal časovne omejitve za podelitev koncesij. Nejasno je bilo, kaj se zgodi s tistimi koncesijami, ki so bile v skladu z ZLD brez časovne omejitve podeljene zasebnikom, ki se na podlagi sedmega odstavka 121. člena ZLD-1 preoblikujejo v gospodarsko družbo, ki je pravna oseba. Ustavno sodišče je presodilo, da bi moral zakonodajalec urediti možnost prenosa večinskega deleža v osnovnem kapitalu pravne osebe s koncesijo, ki je v lasti nosilca lekarniške dejavnosti. Določiti bi moral, ali je takšen prenos (lahko tudi večkraten), sploh dopusten, in če je dopusten, pod kakšnimi pogoji, na primer, ali je za prenos potrebno soglasje koncedenta. Določiti bi moral tudi, ali v primeru navedenega prenosa koncesijsko razmerje ostane nespremenjeno, pa čeprav je prišlo do spremembe nosilca lekarniške dejavnosti in s tem do bistvene spremembe v lastniški strukturi pravne osebe s koncesijo. Pri urejanju teh vprašanj bi moral zakonodajalec upoštevati pravilo, da se lahko koncesija podeli na podlagi javnega razpisa in da se koncesije podeljujejo za določen čas. Prenašanje večinskega deleža v osnovnem kapitalu pravne osebe (koncesionarja) in s tem prikrit prenos koncesije bi namreč omogočalo časovno neomejeno prenašanje koncesije brez javnega razpisa. Prav tako bi morali biti določena postopkovna pravila, po katerih se prenos koncesije izvede, in vsebina novih koncesijskih odločb oziroma pogodb. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da na številna in kompleksna pravna vprašanja, ki jih odpira morebiten prenos lastniškega deleža nosilca lekarniške dejavnosti, v določbah ZLD-1 ni mogoče najti odgovora, je presodilo, da je izpodbijana prehodna ureditev protiustavna že zato, ker vsebuje protiustavno pravno praznino (2. člen Ustave).

 

Copyright 2018, Vse pravice pridržane